nedelja, 14. junij 2015

Sinhronizator upljinačev po domače


Nastavitev ali sinhronizacija uplinjačev je eden ključnih elementov za pravilno delovanje motorja. Nepravilno nastavljeni uplinjači povzročajo nepravilno delovanje motorja. Posledica so večja poraba ter tresenje motorja.
Sam sem lastnik trinajst let starega izvenkrmnega motorja Yamaha F80, kateri vsebuje štiri uplinjače. Ne spomnem se točno ali je na servisu bila kdaj opravljena sinhronizacija uplinjačev zato sem se odločil, da sinhronizator izdelam sam in zadevo testiram ter sinhroniziram. Težava je tudi ta, da večina "mojstrov" zadevo nastavi na "uho"  (po občutku) vendar to ni to..

Pri svojem testiranju sem za potrebe sinhronizatorja izdelal tri sinhronizatorje vendar sem na koncu uporabil tretjega - najcenejšega.

Prva izvedba sinhronizatorja je bila iz pvc cevk notranjega premera 5mm ter zunanjega premera 8mm. Potreboval sem dva T člena ter okrog pet metrov pvc cevi.
Za pričvrstitev PVC cevk na kolektor motorja sem v merkurju kupil varilne šobe, ki imajo navoj M6 te pa sem nato privil v kolektor (slika spodaj označena s puščicami).
Na varilne šobe sem nato nataknil konce pvc cevi.

Prostor na kolektorju kamor privijemo šobe

Prvotna izvedba sinhronizatorja je nekakšna "U" vaga (vaser vaga), ki deluje na principu podtlaka, ki ga ustvarjajo bati v motorju, ko sesajo mešanico goriva.
Različno nastavljeni uplinjači posledično povzročajo večji ali manjši dotok goriva in s tem večji ali manjši podtlak.
Neenakomerno nastavljeni uplinjač bo tako povzročil neenakomerno delovanje motorja, kar bo povzročalo tresljaje.
Kadar so uplinjači pravilno nastavljeni takrat je podtlak na vseh štirih uplinjačih približno enak in tekočina v pvc ceveh bo takrat v ravnovesju kar pomeni, da bo tudi motor enakomerno deloval.

1.) Prva izvedba sinhronizatorja izgleda takšna:
Sinhronizator s pomočjo pvc cevi v katerih je hidravlično olje

Slabost pri takšnem sinhronizatorju je ta, da v kolikor so uplinjači slabo nastavljeni nam bo hitro v  motoro po eni izmed cevk potegnilo olje. S tem instrumentom nisem uspel ustrezno nastaviti uplinjača zato sem ga kmalu opustil.

2.) Druga izvedba uplinjača je bila ideja o analogno digitalnem pretvorniku. Za ta projekt sem uporabil DCDuino Mega 2560 ,štiri A/D pretvornike podtlaka ter modul za blue tooth.
Cena takšnega projekta je okrog 60 eur kar pa je cenovno že kar velik strošek. Sestavil sem provizorično vezje ter spisal program v orodju za Arduino. Program je enostaven. Uporablja se 10 bitni A/D pretvornik, ki v neskončni zanki beleži digitalne vrednosti vsakega senzorja ter po prebranih 50 meritvah izračuna povprečje podtlaka ter podatke po RS232 ali BlueTooth pošlje v zunanjo napravo.
Grafični vmesnik sem razvil za Android telefon saj sem imel v mislih takšno napravo, da bi jo lahko držal v rokah medtem ko bi z drugo roko nastavljal posamezni uplinjač. 
Inspiracijo za to sem imel že prej v glavi vendar sem tudi na spletu opazil podoben projekt, vendar je program napisan le za PC platformo (http://www.instructables.com/id/Arduino-Throttle-Body-Syncronization-Shield/) . 

DCDuino, 4 A/D pretvorniki podtlaka + Bluetooth modul
Aplikacija za prikaz podtlaka na android telefonu
3.) Tretja izvedba je podobna prvi vendar narejena iz štirih stekleničk za olivno olje, štirih gumijastih zamaškov, štirih T členov ter nekaj metrov PVC cevi premera 5/8 mm. Strošek takšnega sinhronizatorja je minimalem (okrog 10-13 EUR).
Stekleničke cca 0.5 litra
Potek izdelave je sledeč:
Na leseno deščico postavimo štiri stekleničke ter označimo položaj le teh.

Na mesta kamor bomo postavili stekleničke iztisnemo nekaj silikona


Stekleničke pričvrstimo na lepilo 
Ko se lepilo posuši moramo v vsak gumijast zamašek narediti po dve luknje premera 8mm v katere potem vtaknemo po dve pvc cevki. Daljša pvc cevka je na vrhu preko T člena spojena z drugo stekleničko vse dokler na koncu preko T člena povežemo zadnjo stekleničko s prvo. 
Cevka, ki je na vrhu zamaška je spojena na kolektor izvenkrmnega motorja. Cevka je na samem vrhu zamaška zaradi tega, da motor nebi mogel potegniti tekočine v sam motor. 
Takšna naprava je nekakšna "vaser vaga". Različni podtlaki bodo povzročili različne podtlake v stekleničkah in posledično se bo tekočina v enih dvignila v drugih spustila.
Narejeni sinhronizator
Da bi lažje videl sem za tekočino tokrat uporabil kar ledeni čaj. Ta je lepe rdeče barve in je na dnevni svetlobi lepo viden..
Ledeni čaj je pravšnji za take reči
Šobe za varjenje z navojem M6 so privijačene v kolektor motorja
Na kolektor, kjer so privijačene šobe moramo sedaj natakniti cevke našega sinhronizatorja

Motor vžgemo in preko čoka nastavimo na cca 1000 obratov na minuto.
Po nekaj sekundah delovanja opažam, da mi četrti uplinjač preveč "vleče" kar se vidi po temu, da se je tekočina v četrti steklenički dvignila.
Slabo nastavljen uplinjač
Po skoraj uri in pol preciznega nastavljanja na vijaku za zrak vsakega uplinjača posebej sem nekako dosegel, da so vsi štirje uplinjači delovali skoraj isto.

V zimskem času se bom lotil demontaže vseh štirih karburatorjev ker se je verjetno v trinajstih letih nabral tudi bencinski kamen v šobah - dizah kar ima za posledico tudi nepravilno delovanje. Za enkrat sem dosegel ravnovesje in motor lepo deluje (mirno) kar pa brez sinhronizatorja nisem mogel doseči, saj gre tukaj kot sem napisal za "precizno" nastavljanje vsake uplinjača posebej. Motor tako deluje na 900 obratov ko je na minimumu in preskok v brzino ne povzroči, da bi motor "crknil".

Video prispevek si lahko ogledate tudi tukaj kjer za razliko sinhronizirajo uplinjač na cestnem motorju (princip je identičen)


Primer sinhronizatorjev, ki jih dobimo na internetu stanejo pa od 60-150 EUR.
Sinhronizator na manometre s pripadajočimi nastavki

Sinhronizator na vodni stolpec s pripadajočimi nastavki

ponedeljek, 20. april 2015

Sonarji z bočnim delovanjem

Po dooolgoletnem študiju, ki je poleg študija vseboval še izredno posvetitev prostega časa v namene podvodnega ribolova (2002-2010) ter kasneje ustvarjanju družine sem svojo pot na fakulteti za pomorstvo in promet smer ladijsko strojništvo zaključil. Tema diplomske naloge so seveda sonarji z bočnim delovanjem. V nadaljevanju si lahko ogledate diplomsko delo.

Sonarji_z_bocnim_delovanjem.pdf

sreda, 21. januar 2015

Garmin Echomap 70 - Sidevu - Downwu

Garmin Echomap70
Gre za povsem novo napravo, ki je v osnovi zasnovana kot navigacijski prikazalnik in opremljena z 2D–sonarjem, ki omogoča zajem klasične 2D sonarske slike pod plovilom s frekvenco 50/200 kHz. Posebnost naprave je, da na njej ne zasledimo gumbov za upravljanje, ampak le gumb za vklop
in izklop. Napravo upravljamo s pomočjo zaslona, občutljivega na dotik.
Sama naprava ima zaslon velikosti 7 palcev, ki pa je izredno dobro viden na direktni sončni svetlobi. Poudariti moram, da je Garmin svoje naprave po novem opremil tudi z izredno hitrim GPS-sprejemnikom, saj se pozicija v napravi osvežuje 10-krat na sekundo (v primerjavi s starejšimi napravami se je pozicija osveževala vsaj 1-krat na sekundo). Ta opcija je izredno dobrodošla pri podvodnem ribolovu, saj lahko na zelo enostaven in hiter način določimo natančno pozicijo. Ker so se v zadnjih letih na tržišču pojavili različni proizvajalci s tehnologijo bočnega sondiranja, je v svojih zadnjih napravah tudi Garmin omogočil bočni zajem sonarske slike oziroma SideVu, kot jo imenuje Garmin.
Dražje in večje Garminove naprave imajo modul za bočni zajem slike že vgrajen v samo napravo, medtem ko je za manjše in nekatere starejše modele naprav Garmin izdelal dodatni modul z imenom GCV 10. Modul za bočno sondiranje je opremljen z dodatno ultrazvočno sondo, ki je v osnovi večja kot pri sonarjih konkurenčnih znamk (Humminbird ali Lowrance).
Posebnost Garminove ultrazvočne sonde je zmožnost sočasnega operiranja na dveh frekvenčnih področjih (455 kHz ter 800 kHz) ter boljša ločljivost, ki je razvidna iz pregledovanja sonarskega zapisa.

Testiranje naprave in izkušnje s terena
Modul za bočni zajem slike GCV 10
Omenjeni napravi sem namestil na leseno deščico ter vse skupaj povezal s priloženimi kabli. Pomožni nosilec sem pričvrstil na zrcalo čolna, nanj pa dve ultrazvočni sondi. Prva sonda je del naprave echoMAP 70s in se uporablja za zajem sonarske slike pod plovilom v 2D-tehnologiji (stožec). Druga ultrazvočna sonda je del modula GCV 10, ki skrbi za bočni zajem sonarske slike. Ob zagonu GPS-a oziroma sonarja sem bil prijetno presenečen. Celotni uporabniški vmesnik se nahaja na samem zaslonu, s pomočjo ponujenih opcij pa izbiramo med različnimi funkcijami naprave (nastavitve,navigacija, instrumenti, sonar itd.). Poleg tega je napravo mogoče uporabiti kot brezžični
usmerjevalnik. To pomeni, da se lahko povežemo s pametnim telefonom ali tablico in tako tudi
tam spremljamo podatke (podatke lahko denimo spremljamo na krmi plovila, napravo pa imamo
nameščeno v kabini). Napravo sem med poletnim dopustom testiral za iskanje novih pozicij pri ribolovu. Pohvaliti moram izredno natančno kartografijo (blue chart), ki omogoča več različnih prikazov pomorske karte (karta za navigacijo, ribiška karta ...).
Primer bočnega zajema - sidevu
Med iskanjem pozicij sem večinoma uporabljal bočni zajem sonarske slike. Naprava se krmili s prsti preko zaslona. Izbrani del sonarske slike tako povečamo s pomočjo prstov, kot bi to naredili na pametnem telefonu. V primeru, da smo našli zanimiv podvodni objekt, lahko z daljšim pritiskom omogočimo zajem GPS-pozicije. Sonarsko sliko lahko shranimo na dve mikro SD pomnilniški kartici, zapis pa kasneje pregledujemo v Garminovem programu HomePort.Omeniti moram tudi enostavnost pri samih nastavitvah sonarja.
Večina parametrov se nastavlja s pomočjo tako imenovanega drsnika (sliderja) preko zaslona in to uporabniku omogoča hitrejši pregled nad spremembami v delovanju sonarja.
Primer bočnega zajema slike - sidevu
Garmin omogoča sočasni prikaz več podatkov na enem zaslonu, kot npr. bočni zajem, klasični 2D-zajem (z različnimi frekvencami) ter navigacijsko karto. Seveda moramo v zakup vzeti tudi velikost zaslona, saj bo na majhnem 7-palčnem zaslonu sočasni prikaz več različnih podatkov malce težje berljiv (to velja posebej za sonarski prikaz).





Prednosti naprave: vse na enem mestu
Garminov program za upravljanje z napravo in sonarskim zapisom
Homeport 
Garmin je poskrbel tudi za izredno dober programski paket za upravljanje s samo napravo, kartografijo ter sonarskim zapisom. Imenuje se HomePort in je programski paket za računalnike
PC ter Apple. Z njegovo pomočjo lahko na izredno enostaven način pregledujemo shranjene GPS-pozicije, pregledujemo navigacijsko karto in na njej s pomočjo miške določamo pozicije (waypointe), lahko oblikujemo rute, izvažamo pozicije v zunanje programe, kot je recimo Google Earth. Poleg tega nam omenjeni program omogoča tudi pregled sonarskega zapisa. Kot sem napisal že v prejšnjem prispevu lahko tudi pri Garminu pregledujemo sonarski zapis na večjem zaslonu in tako lažje lociramo za nas pomembne podmorske objekte. Sam program omogoča tudi ažuriranje naprave preko spleta, tako da lahko naprave sproti posodabljamo z zadnjo različico programske opreme.


ponedeljek, 14. julij 2014

Zamenjava zavornih ploščic na Toyoti avensis

Zadnji mesec sem opazil, da se pri zaviranju avtomobil oglaša kot bi zaviral vlak (železo na železo). Čas je za menjavo zavornih ploščic.

Postopek je enostaven. Paket zavornih ploščic (40,00 EUR), dvigalka za dvig avtomobila, ključ 14 za vijake zavorne čeljusti, malo večji ploščati izvijač, kladivo (ruski ključ) ter vijačno spono (cvinga)..

Orodje..
Najprej snamemo okrasni pokrov ter delno odvijačimo 5 vijakov s ključem za kolesa (križni ključ). Nato podložimo avto dvigalko ter dvignemo avto toliko, da lahko snamemo kolo.

Ko snamemo kolo zagledamo zavorne diske ter čeljusti. Čeljusti je potrebno odmakniti zato odvijemo s ključem 14 dva vijaka označena s puščico (spodnja slika)

Ko vijake snamemo lahko odmaknemo "čeljust". Ker so zavorne ploščice obrabljene je "bat" kateri potiska zavorne ploščice ob zaviranju premaknjen skoraj v svojo končno lego. 
Bat, ki potiska zavorne ploščice

Iz ležišča odstranimo stare obrabljene zavorne ploščice (pomagamo si s ploščatim izvijačem). Na isto mesto vstavimo nove...

Ker je "bat" v svoji skrajni legi, ga moramo potisniti na drugo stran, da lahko čeljust namestimo preko novih zavornih ploščic, ki so debelejše kot stare (obrabljene). Pomagamo si z vijačno spono (cvingo). Z zapiranjem spone bat potisnemo v notranjost čeljusti..
Skrajna "končna" lega bata

"začetna" lega bata

Ko premaknemo bat v začetno lego lahko spono odvijemo ter čeljusti namestimo preko zavornih ploščic. Privijemo oba vijaka 14, zatisnemo vijaka ter namestimo kolo in zatisnemo vseh pet vijakov.
Celoten postopek traja cca 10-15 minut za eno kolo (nisem avto mehanik). S tem postopkom lahko sami zamenjate zavorne ploščice (seveda če se vam to ljubi in vam ni odveč imeti črne roke in nohte)..

Pa še primer obrabljene in nove ploščice..
Nova ploščica levo ter stara brez obloge desno..







ponedeljek, 23. junij 2014

Tretje oko - pogled v globino s pomočjo sonarja

Sonar (Sound navigation and ranging) je naprava, ki uporablja zvočno valovanje
za določanje položaja oziroma lege objektov in predmetov v vodi.”
Najenostavnejši sonarji uporabljajo oddajnik in sprejemnik (sonda). Naprava meri čas, ki ga ultrazvok potrebuje, da prepotuje razdaljo od sonde do ovire in nazaj. Od ovire se odbije kot odmev (podobno kot v
hribih, če glasno vpijemo). Iz časa in hitrosti zvoka v vodi (1464 m/s) računalnik (sonar) izračuna prepotovano razdaljo.

Sonar so razvili v času prve svetovne vojne, in sicer za iskanje podmornic in ledenih gora. Največji napredek, ki je pozneje pripeljal do tega, da so znanstveniki danes prilagodili občutljive naprave za uporabo raziskovanja oceanov, pa je bil narejen med drugo svetovno vojno.
Sonarji so s časom prišli tudi na ribiške ladje, kjer ribiči z njihovo pomočjo locirajo ribje jate. Z razvojem informacijske tehnologije in elektronike so tudi sonarji postali
komercialno dostopnejši. 
2d sonar
Najenostavnejša oblika sonarja je globinomer, s pomočjo katerega na čolnih ali ladjah določamo globino morja (globina morja se izpiše na majhnem LCD zaslonu).
Pri športnih ribičih je najbolj razširjen 2D sonar. Gre za napravo, ki je sestavljena iz LCD zaslona in zvočne sonde za oddajanje in sprejemanje signala, ki se jo namesti na zrcalo čolna in je usmerjena proti morskemu dnu. Na zaslonu lahko ribič spremlja globino morja ter relief in strukturo morskega dna (na muljastem dnu je »absorpcije« zvočnega signala veliko več kot na kamnitem).
Struktura morskega dna je na zaslonu ponazorjena z odtenki sivine, rastrom ali barvami. 

Ribiče pa pri teh napravah zanimajo ribe – ribje jate. 
Del zvočnega signala se odbije tudi od »predmetov«, ki plavajo med gladino in morskim dnom. To velja tako za ribe, morske klobuke in tudi smeti.
Ribje jate so običajno predstavljene s simbolom ribe ali v obliki loka (fish arches).
Tudi samo območje sondiranja je precej omejeno, saj zvočne sonde pod plovilom običajno pokrivajo stožec s kotom 20-60°.
Izris morskega dna na sonarju 
Z razvojem mikroprocesorjev in odprtokodnih operacijskih sistemov so napredovali tudi »komercialni« sonarji. Pred nekaj leti sta ameriški podjetji Humminbird in Lowrance tržišču ponudili komercialne modele sonarjev, ki poleg klasičnega 2D pregleda omogočajo panoramski pregled morskega dna (side immaging). Omenjena tehnologija je v povezavi z GPS-om in zaslonom visoke
ločljivosti zmagovita kombinacija za iskanje potopljenih objektov ali rib.
Ultrazvočna sonda poleg klasične 2D sonde vsebuje še dve »bočni« sondi. Zvočna sonda lahko deluje na frekvencah 455 kHz ali 800 kHz. Večja kot je frekvenca, večja je ločljivost sondiranja, manjša pa je operativna globina. 
Sam uporabljam frekvenco 800kHz do globine 15 metrov, sicer pa frekvenco 455kHz, saj povsem zadostuje za prepoznavo kamna 50x50 centimetrov na globini 18 metrov.

Kaj je »side imaging«?
Primer interpretacije sonarske slike
Gre za prikaz dna, ki se razteza levo in desno pod plovilom. Na napravi določimo širino zajema in s tem posledično »kakovost« izrisa. Širši kot je zajem, manjša je prepoznavnost objektov.









Zajem in obdelava podatkov
HumView, program za pregled sonarskega zapisa
Omenjene naprave so opremljene tudi s priključki za SD kartice, na katere lahko posnamemo sonarski zapis. Zapis lahko naknadno obdelamo in pregledamo z različnimi programi (komercialnimi ali odprtokodnimi).
Omeniti moram, da sonarski zapis vsebuje tudi GPS zapis. Sonar za vsako točko na SD kartico zapiše tudi koordinato »LAT/LON«. Do koordinat nekega potopljenega objekta lahko pridemo tudi med samim
izrisom sonarske slike (kurzor postavitena izrisani objekt in določite GPS točko (waypoint) ali koordinate objekta prepišete z ekrana).
Izris sonarske slike je bistveno natančnejši,v višji ločljivosti in bolj kontrasten, če ga prenesemo na računalnik. Omogočeno je merjenje velikosti potopljenega objekta, določanje višine objekta glede na senco potopljenega objekta ter izvoz točk v program »Google Earth« za nadaljnjo obdelavo ali arhiv pozicij.


Urejanje in prenos pozicij v Google Earth
Urejanje podatkov v Google Earth programu
Programsko orodje HumView omogoča določanje GPS točk. Seznam teh točk lahko prenesemo v program Google Earth, kjer imamo svojo bazo pozicij. 
Google Earth nam omogoča tudi urejanje točk v svoje podmape, dodajanje dodatnih podatkov in informacij, kot so globina, opis, ikona objekta. 
Programsko orodje omogoča tudi izvoz le določenega segmenta pozicij v poljubne GPS naprave (ročni GPS-i, ploterji, sonarji).
Poleg samega pregleda sonarskega zapisa je mogoče posnetke dna prenesti tudi v program Google Earth. 
Na ta način lahko preko satelitskega posnetka prilepimo posnetke sondiranega dna in si izoblikujemo svoje posnetke.
Na internetu obstaja veliko programov za obdelavo podatkov, med katerimi so tudi takšni za izris 3D oblike dna in objektov (Lake Master, Contour Elite, …), vendar s temi programi nimam izkušenj.


Kako se naprava obnese v praksi?
Potopljene jadrnice v Fiesi
Sam uporabljam sonar Humminbird 998c,ki omogoča bočni zajem slike. V nekaj mesecih sem odkril veliko novih predmetov,za katere sploh nisem vedel, da ležijo na dnu našega morja (cevi, potopljene konstrukcije,
potopljena plovila, splavi, ...).
Uporaba bočnega sonarja je izjemno občutljiva na motnje, kot so kavitacija morja v okolici sonde, valovanje, motnje izvenkrmnega motorja, motnje elise itd.
Za optimalno delovanje naprave je potrebno ločeno napajanje naprave (lastni akumulator), sonda mora biti oddaljena in postavljena na točno določeno pozicijo na zrcalu čolna (sicer sonar določeno stran slike izrisuje nepopolno), ki jo določimo s preizkušanjem, kar pa zna biti neprijetno in naporno. 
Potopljeni splav na Bernardinu
Zanemariti ne smemo vpliva izvenkrmnega motorja (pete motorja). V kolikor se ta nahaja v območju sonde, se na izrisu zaradi mehurčkov pojavljajo bele pike. Optimalna hitrost med bočnim sondiranjem je med 4 in 5 milj na uro (pri večjih hitrostih slika postaja vse manj ostra in neuporabna), vožnja pa naj bo čim bolj ravna in umirjena,
saj smer vožnje vpliva na sam izris morskega dna.




Kaj pa ribe?
Namen sonarja ni le iskanje potopljenih objektov (cevi, potopljena plovila, kamenje,konstrukcije), ampak tudi lociranje rib. V praksi je veliko lažje ribe locirati preko 2D pregleda kot preko bočnega sonarja. Bočni sonar je uporaben za iskanje rib do globine 10-15 metrov. Globlje ni več uporaben, saj se z globino poslabša tudi signal (odboj).
Kljub temu lahko preko bočnega sonarja lociramo potopljeni objekt in prikažemo še sliko nad potopljenim objektom v 2D obliki, kjer so jate rib razvidne iz senc nad objektom (slika spodaj).Bočni pogled (side scan, side imaging) je v uporabi že nekaj let. 
Sonarji in programska oprema se neprestano izpopolnjujejo ter uporabnikom omogočajo učinkovitejše in lažje raziskovanje morskega dna ter konec koncev tudi lažji izlov, kar po eni strani ni pohvalno. Komercialni sonarji (za ribiče) so cenovno dostopni od 1000 EUR naprej za osnovni model, 1500-2000 EUR za model z diagonalo do 10 palcev, nad 2000 EUR pa so
sonarji in tehnologija »touch screen«, kar pa ni primerno za podvodne lovce, saj z mokro roko ne moremo tipkati po ekranu (zato pozor pri izbiri!).
Priporočam sonarje, ki že imajo vgrajen modul za bočno sondiranje. Tako se izognete dodatnim napravam in žicam po plovilu, pa tudi stroškom. Ti sonarji so namenjeni »zabavi«, vendar jih z nekoliko truda lahko uporabimo tudi za kaj drugega kot le za ribolov in iskanja »podvodnih objektov«. 
Za profesionalne stvari pa se cena začne pri 5000 EUR.

petek, 8. november 2013

Čiščenje uplinjača (karburatorja) na izvenkrmnem motorju Yamaha 4ks

Poletje čas za oddih...poletje čas za sonce, plažo in ribolov. Na otok se rad vračam in vedno gledam na morje kje so ribiči, kje kdo lovi ribe.. Kmalu za tem, ko prispem na otok me domačin pokliče na pijačo. Seveda že vem kaj me čaka... Ponavadi je to "štelanje" interneta, servisiranje kakšnega izvenkrmnega motorja, preklop klime iz zimskega v poletni režim itd itd.. Skratka enostavne reči vendar nekaterim komplicirane..
Tokrat me je domačin pričakal s štiri konjskim izvenkrmnim motorjem Yamaha 4..
Kaj je narobe?
"Ne pali.. neće da pali"...
ok.. vzamem motor in ga odpeljem v malo delavnico ki jo imam zraven hiške.

Takoj ko sem dvignil "pokrov" motroja sem videl, da je v velikih količinah prisoten pesek ter sol.
Najprej sem snel cevko goriva ter preveril če po njej prihaja gorivo. Nato sem odvil vijak na šalčki (slika levo), ki je namenjen drenaži "vode". Takoj sem opazil, da je uplinjač "umazan".








Ko sem to prekontroliral sem se lotil uplinjača..
Uplinjač ali po domače "karburator" je na motor pritrjen z dvema vijakoma.
Ta dva vijaka se nahajata pod plastičnim pokrovčkom.
Ko sem vijake odstranil sem odstranil tudi pletenico (zajlo) za dodajanje plina (gas).
Na uplinjaču sem najprej odstranil spodnji del (šalčko) v kateri je bilo kup usedlin (soli in peska).
Z nitro razredčilom in čopičem sem očistil kovinske dele.
Nato sem z izvijačem odvil tudi mešalne igle (šobe) po katerih doteka gorivo v prostor kjer se gorivo zmeša z zrakom in nastane "meglica".





Vse šobe sem spihal "na usta" ter jih očistil v nitro razredčilu. Šobe se nahajajo (slika levo) v tisti sredinjski luknjici ter pod gumijastim pokrovčkom zraven.

Uplinjač sem nato ponovno sestavil in namestil na samo ohišje motorja.
Dvakrat sem "napumpal" gorivo in motor je takoj vžgal.

torek, 11. december 2012

Gotof je...

"Stari znanci in novi obrazi" bi lahko poimenoval igro "Gotof je", original  so leta 1978 razvili na Japonskem pod imenom "Space invaders"..
Cilj igre je zelo enostaven..
V vlogi "osvoboditelja" moramo "eliminirati" nasprotnike, ki nas ogrožajo. Ker je trenutno stanje v Sloveniji "rožnato - posejano s cvetlicami, ki nikoli ne zacvetijo" in ker je kapljico čez rob sprožil g.Kangler sem se pač odločil, da v ta namen priredim igro in jo preimenujem v "gotof je"..
V tej igri nastopajo nekateri "posebneži", ki v veliki meri grenijo, otežujejo, korumpirajo, zavajajo, nategujejo, zlorabljajo slovensko ljudstvo..





Sama igra je narejena za aparate - telefone s operacijskim sistemom Android. Dosegljiva je preko googlove trgovine "http://play.google.com" ali preko direknte povezave "GOTOF JE"..

Novica o igri je bila objavljena tudi na slovenskem radiju 1  , spletnem portalu zurnal24.si  , spletni strani Regional Obala ter lokalnem časopisu "Mandrač" za kar se jim seveda zahvaljujem...

Še nekaj zaslonskih posnetkov prirejene igre "Gotof je"...